ZGODOVINA KNJIŽNICE
RAZVOJ knjižnice
Knjižničarstvo ima v Zagorju dolgo tradicijo, saj so kot drugod po Sloveniji že pred I. svetovno vojno delovale knjižnice v okviru različnih delavskih in prosvetnih organizacij in društev. Najstarejši podatki segajo v drugo polovico 19. stoletja. Trboveljska premogokopna družba (TPD), ki je 1880. leta prevzela zagorski premogovnik, je v Zagorju ustanovila knjižnico za svoje delavce. Knjige so si izposojali tudi drugi prebivalci Zagorja, le članarina je bila zanje enkrat višja.
Razvojna pot zagorskega knjižničarstva po II. svetovni vojni zajema štiri obdobja:
Prvo povojno obdobje: 1945 - 1949
Predhodnica današnje knjižnice je bila ustanovljena oktobra 1945. leta in registrirana pod imenom Ljudska knjižnica in čitalnica ESZDNJ. Iz zapisnika z datumom 22. 10. 1945 je razvidno, da je bila knjižnica odprta enkrat tedensko od 18. do 20. ure. Določili so višino izposojnine in izbrali prvega knjižničarja Jožeta Dolinška. Nabava knjig je bila vezana v glavnem na nabiralne akcije. Člani odbora za obnovo knjižnice so upravi Rudnika poslali prošnjo s predlogom, da bi vsak rudniški delavec knjižnici daroval pare od mesečnega obračuna plače. Predlog je bil sprejet in tako je imela knjižnica nekaj rednega mesečnega dotoka denarja.
6. decembra 1945. leta je bila odprta še čitalnica. Zagorjani so po tem dogodku še bolj navdušeno sodelovali pri razvoju knjižnice in kar 45 ljudi je bilo pripravljenih dežurati v čitalnici, ki je imela petdeset čitalniških stolov (!) in naročenih več izvodov dnevnega časopisja pa tudi tednike in mesečnike.
Leta 1946 sta se združili Ljudska knjižnica in čitalnica ter manjša društvena knjižnica, ki je delovala v Domu ljudske prosvete (kasneje imenovan Partizan), v Ljudsko knjižnico Zagorje, ki je imela v svoji zalogi 1169 knjig. S tem fondom se je dalo oskrbovati tri izposojevališča: Čemšenik, Podkum in Kolovrat. Vaščani so s člani knjižničarskega odbora izdelali manjše lesene zaboje za prevoz 50 do 80 knjig, ki so jih do izposojevališča na vasi prepeljali s konjsko vprego.
Minilo je najtežje obdobje obnove knjižnice. V letih 1946, 1947, 1948 se je knjižničarska dejavnost zelo razširila po celotnem zagorskem območju. Knjižnice so rasle kot gobe po dežju in po letu 1950 druga za drugo prenehale z delom, knjižno gradivo se je porazgubilo, knjižnice so razpadle.
Edina knjižnica, ki je vsa leta neprekinjeno delala, je bila Ljudska knjižnica. Leta 1948 je bilo v knjižnici približno 1600 enot gradiva, knjižničarji so bili še vedno prostovoljci (Jože Dolinšek, Janko Miklavčič, Jože Štraus), kar pa ni v večji meri zaviralo razvoja. Pri strokovni ureditvi in postavitvi knjig je knjižničarjem pomagala gospa Mara Šlajpah iz Delavske knjižnice v Ljubljani. Konec leta 1949 je bilo izposojenih 2420 knjig, knjižnico je obiskalo 1153 bralcev, knjižni fond se je povečal na 2000 enot.
Drugo razvojno obdobje: 1950 do 1961
Drugo obdobje v razvoju zagorskega knjižničarstva omejujeta letnici 1950, ko je delo prevzela stalna knjižničarka in leto 1961, ko je knjižnica dobila nove prostore in se je upravno in notranje preoblikovala.
Konec leta 1949 je prostovoljno delo prevzela Anka Strmljan (kasneje poročena Cizej), uslužbenka Rudnika Zagorje. Z njenim rednim in vestnim delom se je knjižnica iz leta v leto širila. Knjižna zaloga se je do leta 1954 vsako leto povečala za približno 300 knjig, skupaj 3185, podvojila obisk bralcev in število izposojenih knjig: 2023 bralcev si je izposodilo 4547 enot.
Knjižnica je bila urejena po pultnem sistemu, kar pomeni, da bralci niso imeli dostopa do knjižnih polic, zato so si pri izbiranju knjig pomagali s seznami knjig, ki jih je knjižnica pripravila za bralce. Seznam je bil urejen po strokah (npr. politična literatura, dramatika, poezija, strokovna literatura), ločeno za mladino in odrasle, v okviru strok pa so bila dela navedena po abecedi pisateljev. V policah so bile knjige postavljene po velikosti, kar je prihranilo prostor.
Leta 1957 je štela knjižna zaloga 5800 knjig, ki so počasi, toda vztrajno jemale prostor čitalnici. Sedaj je bila knjižnica odprta že trikrat tedensko po tri ure.
Razširila in dopolnila se je tudi potujoča knjižnična mreža. Knjižnica je dobila v dar pet kovčkov, ki so bili opremljeni s policami, v katerih je bilo nameščenih od 100 do 180 knjig, kar je omogočalo takojšnjo izposojo na terenu: v Čemšeniku, Podkumu, Kolovratu in na Mlinšah. Do nekaterih okoliških naselij je že vozil delavski avtobus, ki je odpeljal kovčke s knjigami.
V tem desetletju je knjižnica izpolnila svoje osnovno kulturno poslanstvo. Okrepila je mrežo potujočih knjižnic, povečala knjižno zalogo, pridobila nove bralce, visoko povečala izposojo. Leta 1959 (zadnje leto rednega poslovanja pred selitvijo v nove prostore) je knjižnica izposodila 7741 knjig, knjižnico je obiskalo 2986 bralcev, zaloga je obsegala 4544 knjižnih zvezkov.
Prostor je postajal pretesen, nesodobno opremljen, knjižnica ni imela zagotovljenih rednih finančnih sredstev, ni imela poklicnega kadra in še več bi morala biti odprta za bralce.
Tretje razvojno obdobje: Razvoj občinske knjižnice v letih njene samostojnosti od 1962 do 1979
Leto 1962 predstavlja resnično veliko prelomnico v razvoju zagorskega knjižničarstva. Zagorje je dobilo 1960. leta v središču mesta reprezentativno stavbo - Delavski dom, v katerem je novembra leta 1961 začela z delom tudi knjižnica, ki se je 7. marca 1962 vpisala v register finančno samostojnih zavodov pod novim imenom Javna knjižnica Zagorje ob Savi. V rednem delovnem razmerju je bila upravnica knjižnice, honorarno pa sta bila zaposlena računovodja in snažilka.
Financiranje dejavnosti knjižnice je bilo urejeno s pogodbo med ustanoviteljem in knjižnico v skladu s predpisi o financiranju samostojnih zavodov.
Prva v Zasavju in med prvimi v Sloveniji je knjižnica imela knjige urejene po načelu prostega dostopa.
Nova občinska knjižnica je bila posneta na mikrofilm, ki so ga predvajali na kasnejših tečajih za uvedbo prostega dostopa. Ta komplet mikrofilmskih posnetkov je bil pozneje odstopljen Pedagoški akademiji za potrebe šole.
Konec leta 1962 je knjižna zaloga štela 5575 knjig, knjižnico je obiskalo 4620 bralcev, ki so si izposodili 10277 knjig. Knjižni fond se je skoraj dvakrat obrnil (1,9 krat).
V naslednjih dveh letih se je prirast knjižnega fonda precej povečal, zato je postajal oddelek s policami za pionirsko knjižnico pretesen. Čimprej bi bilo treba poiskati možnost za ločitev mladinske knjižne zaloge in ureditev pionirskega oddelka knjižnice. Knjižničarka se je dobro zavedala vseh nalog, ki bi jih morala opravljati knjižnica. Že od vsega začetka je pogrešala čitalnico, zato je nabavila nekaj miz in stolov, da so bralci lahko prebirali revije in časnike ter strokovno literaturo, ki ni bila namenjena izposoji na dom.
15. novembra 1967 je knjižnica prejela še dodatno nalogo: postala je občinska matična knjižnica. S tem je prevzela skrb in odgovornost za vse knjižnice na območju občine. Že prej je skrbela za potujočo knjižnico, ki je imela izposojevališča v Kolovratu, na Mlinšah, v Čemšeniku in Podkumu. V letu 1968 je knjižnica razširila mrežo potujoče knjižnice še za dve izposojevališči - Senožeti in Šentgotard. Posebno pa je želela ponovno oživiti knjižnici v Kisovcu in na Izlakah ; obe sta bili že nekaj let zaprti.
Za občinski praznik 9. avgusta 1968 se je knjižnici in mladim bralcem uresničila dolgoletna želja: otvoritev pionirskega oddelka, ki je bil kljub majhnemu prostoru lično in sodobno opremljen, urejen po starostnih stopnjah, kakor zahtevajo določila za strokovno ureditev pionirskih knjižnic.
Leta 1971 se je po reorganizaciji knjižnične mreže v Sloveniji zagorska knjižnica vključila v sistem splošnoizobraževalnih knjižnic. Glede na število prebivalcev sodi v IV. skupino knjižnic, ki delujejo v občinah z 10.000 do 20.000 prebivalci.
Leta 1974 je knjižnica dobila težko pričakovani prostor, ki ga je opremila za skladišče. Še vedno pa je krepko potrebovala delovne prostore za obdelavo knjižnega gradiva in za administrativna dela. Tako bi prostorsko vsaj malo razbremenila izposojevalni prostor. V tem letu je knjižnica končno le dobila dodatna sredstva za novo delovno moč, kar je za knjižnico pomenilo veliko pridobitev.
V naslednjih treh letih je knjižnica razširila svojo mrežo na tri okoliške krajevne skupnosti, kjer je odprla podružnice. Potrebno je bilo veliko dobre volje, saj ni bilo za ta namen nobenih dodatnih sredstev. Prebivalci krajevnih skupnosti Kisovec, Izlake in Mlinše so sami s prostovoljnim delom opremili knjižnice. Pri opremi so upoštevali napotke matične knjižnice, tako da so krajani dobili sodobno in estetsko opremljeno knjižnico, ki je imela knjižni fond urejen po načelu prostega pristopa, pionirski oddelek, ki je bil v istem prostoru, vendar ločen od ostale literature, pa urejen po starostnih stopnjah.
Vsa nova ureditev knjižnic z izdelavo katalogov vred je slonela na ramenih obeh knjižničark, ki sta izven rednega delovnega časa brezplačno urejali nove knjižnice. Prva je pričela s poslovanjem knjižnica v Kisovcu – 1975. leta. Sledili sta ji knjižnici na Mlinšah - 1976. leta in 1977 na Izlakah.
Že prvo leto poslovanja je statistika pokazala, da je bilo vredno vloženega truda: podružnica v Kisovcu je že leta 1976 izposodila 2095 knjig, knjižnico je obiskalo 1080 bralcev, štela je 115 članov. Odprta je bila enkrat tedensko, kakor tudi ostali dve podružnici.
Če strnemo vsa navedena dejstva, vidimo, da je knjižnica počasi, toda vztrajno le napredovala.
Pri nakupu literature je upravnica vedno skrbela za nabavo kvalitetnih knjig, vsako leto je kupila 20 do 30 % strokovne literature. Prav tako ni kupovala broširanih izdaj, še posebno ne za mlade bralce, ker so se broširane knjige hitro izrabljale, za knjigoveza pa ni bilo nikoli denarja. Kljub skromnim dotacijam je kupovala povprečno 700 - 800 knjižnih zvezkov letno, v letih 1977 do 1979 pa se je prirast občutno povečal: poprečno na 1.188 izvodov letno.
Leta 1962 je knjižnico obiskalo 4.620 bralcev in si izposodilo 10.277 knjig, konec leta 1979 pa je število bralcev naraslo na 11.108, izposoja gradiva pa na 27.569 enot, knjižna zbirka je štela 19.543 knjig, prirast je znašal 1.078 enot.
V petletnem razvojnem načrtu 1975 - 1980 zasledimo, da je knjižnica želela razširiti svoje delo tudi na nekatere posebne oblike dela z bralci. Poleg razstav (nekaj priložnostnih je pripravila vsako leto) je hotela posvetiti večjo pozornost oblikam dela z mladimi bralci. Porajale so se ideje o urah pravljic, o organiziranem obisku vrtca in šole, o obisku kakšnega mladinskega pisatelja ali ilustratorja. Vedno pa se je knjižnica znašla pred nepremagljivo oviro: za redno in organizirano delo z mladimi bralci je potreben primeren kotiček in strokovni delavec, za to pa ni dovolj samo dobra volja knjižničarke, ampak so potrebna tudi finančna sredstva.
V letih 1978 in 1979 so knjižnico v veliki meri obremenjevale priprave na združitev.
Tako se je z letom 1979 zaključilo obdobje plodnega samostojnega delovanja Javne knjižnice Zagorje ob Savi.
Četrto razvojno obdobje: delovanje knjižnice v okviru Kulturnega centra Delavski dom: 1980 do 2002
Temeljno sodišče v Ljubljani je 1.2.1980 vpisalo v sodni register novo delovno organizacijo - Kulturni center Delavski dom Zagorje ob Savi, hkrati je bila Javna knjižnica Zagorje ob Savi izbrisana iz registra samostojnih delovnih organizacij.
Dejavnosti, ki jih opravlja nova delovna organizacija, so naslednje:
- knjižnica,
- predvajanje filmov in kulturno-servisna dejavnost;
- opravljanje gostinskih storitev v točilnici;
- proizvodnja in distribucija pare in tople vode za ogrevanje nekaterih zgradb v občini.
V prvih desetih letih tega obdobja si je knjižnica prizadevala, da bi nabavljala dovolj izvodov knjig, prednost je dajala nabavi kvalitetne leposlovne in strokovne literature, posebno skrb je posvečala mladinski književnosti. Članstvo v knjižnici se je postopno povečevalo, prav tako izposoja knjig. Uporabniki so plačevali izposojnino za vsako izposojeno enoto, približno 3% vrednosti nove knjige. Knjižnično zalogo so v prvih desetih letih tega obdobja predstavljale knjige, časopisja je imela knjižnica le 12 izvodov.
Konec leta 1989 je statistika pokazala naslednje podatke:
- knjižno gradivo: 32.702
- neknjižno gradivo: se ni nabavljalo
- letni prirast: 1374 enot
- obiskovalci: 16.597
- izposoja: 49.891
- novi člani: 262
Knjižnica je postajala čedalje bolj utesnjena. Izpostavljala je tudi problem čitalnice in preskromnega števila zaposlenih (3 knjižničarke). Leta 1990 je odšla v pokoj prva redno zaposlena in dolga leta edina knjižničarka gospa Anka Cizej, ki je bila gibalo razvoja zagorske knjižnice.
Po letu 1990 je knjižnica:
- začela razširjati program dodatnih dejavnosti, sprva za mladino, s pridobitvijo novih prostorov pa tudi za odrasle: različne delavnice, ure pravljic, kvize, literarne večere, obiske avtorjev, …
- od Ministrstva za kulturo dobila prvi računalnik in je do konca leta 1993 imela računalniško obdelanega tretjino gradiva
- razširila knjižnično zalogo z nabavo neknjižnega gradiva (CD plošče, AV in video kasete, igrače) in večjim številom izvodov časopisja
- 1994 dobila nove prostore za pionirski oddelek in nekoliko razširila oddelek za odrasle (skupno pridobila dragocenih 174 m2)
- po otvoritvi novih prostorov povečala odpiralni čas na mladinskem oddelku za 9,5 ur, na oddelku za odrasle pa za 11,5, odprla vrata tudi ob sobotah dopoldne
- dobila nov prostor za krajevno knjižnico na Izlakah
- v sodelovanju z lokalno TV organizirala oddajo za mladino ''Knjižni molji''
- v zadovoljstvo šolarjev in staršev nekaj zaporednih let organizirala komisijsko prodajo učbenikov v sodelovanju z zasebno knjigarno
- v osrednji knjižnici pričela izposojati gradivo preko računalnika po programu MOLJ (1995)
- vključila v slovenski bibliografski servis COBISS (1996)
- utrdila in razširila sodelovanje z ostalimi institucijami v občini
- povečala število zaposlenih na 4,5
Ob koncu leta 2002 je knjižnica izkazala naslednje statistične podatke:
- knjižnična zaloga: 54.187 enot knjižnega in neknjižnega gradiva
od tega 115 enot časopisja
- letni prirast: 2914 enot
- obiskovalci: 77.745 (izposoja na dom,v knjižnici, prireditve)
- izposoja: 98.221 enot gradiva
- novi člani:399
- št. prireditev: 91
- obiskovalci prireditev: 3678
- število strokovnih delavcev: 4,5
Knjižnica se je skozi zgodovino vztrajno razvijala. Svojo dejavnost je bistveno poglobila in razširila. Delovanje ustanove so od njenega nastanka do danes zaznamovali in pogojevali trije dejavniki: prostorske razmere, kadri in finance. Poudariti je treba, da se je v preteklih letih stanje izboljševalo tudi na omenjenih treh področjih, sicer v majhnih korakih, a vendarle. Razširili smo osrednjo knjižnico, ki je dobila lep, prostorsko ločen oddelek za mladino, nov prostor na Izlakah, novo knjižnico v Kisovcu. Ker pa se naša dejavnost nenehno in hitro razvija, ima knjižnica čedalje manj prostora za kvalitetno opravljanje nalog, prav tako ostaja problem nizkega števila zaposlenih in premajhnega števila letnega prirasta gradiva.